Ta članek se ukvarja z nedavno začetimi investicijskimi arbitražami, v katerih tobačni koncern Philip Morris toži dve državi, Urugvaj in Avstralijo, za sprejetje pravne ureditve, ki limitira uporabo njegovih zaščitnih znamk. Omenjeni spori imajo zanimive implikacije           z vidika mednarodnega investicijskega prava. Gre predvsem za problematiko meja legitimne državne regulacije z namenom zaščite javnega zdravja (police/regulatory powers) in morebitne kolizije z mednarodno zaščito investicij. Vendar ta prispevek gleda na omenjene spore iz drugačnega zornega kota. Predvsem se posveča možnostim, kako v investicijski arbitraži uveljavljati druge vire mednarodnega prava, kot aplikovatelno BIT, nacionalni pravo in mednarodne navade. Konkretno gre za uveljavitev prava po WTO (sporazum TRIPS) in hkrati tudi Okviren dogovor o kontrole tobaka. Po predstavitvi predmetnih pravnih uprav in zahtevkov investitorja se avtor ukvarja z načini, kako bi bilo v teh sporih možno oziroma primerno aplicirati „ne-investicijsko mednarodno pravo“. Prihaja do zaključka, da bi tribunali morali ne-investicijsko pravo upoštevati pri interpretaciji aplikovatelne BIT. Postavlja se tudi na stališče, da zahtevki investitorja z naslova kršitve prava WTO niso utemeljeni. V zaključku avtor prikazuje možne posledice tega spora na področju državnih politik, ki rešujejo institut investicijske arbitraže, predvsem pa na kar nedavne zavrnitve takšnega mehanizma reševanja sporov v nekaterih državah, npr. v Avstraliji